Bistvo je očem nevidno.

Tudi jaz sem bila med mnogimi srečneži, ki so imeli karto za U2. O ja!

Zdelo se mi je božansko, fantastično, mogočno itd. itd. Ne, ker so U2, ne zato, ker je bil oder gromozanski in neopisljiv .. Pač pa zato, ker sem jih dejansko čutila, ker so se zlili s publiko in se trudili. Ker pač na koncertu ni bistvenega pomena glasba (to lahko poslušaš cel čas), ampak je najbolj pomemben občutek, ki ti ga da posamezen izvajalec.

Cel dan sploh nisem imela občutka, da sploh kam grem. Dejansko sploh nisem imela volje in nekega navdušenja, ki sem ga občutila že večkrat prej. Bilo je tako kot da bi šla v trgovino po kruh, ne pa na največji koncert tega leta na Balkanu. Potovali smo z vlakom, kar se je izkazalo za precej pametno domislico, saj je bila železniška postaja Maksimir oddaljena od stadiona borih 10 minut. Vsekakor je to mačji kašelj proti temu, kar so preživljali drugi, ki so odšli z avtobusom in se kasneje še tiščali na tramvaju.

Prva predskupina so bili The Hours, meni popolnoma neznani in me sploh niso nekako pritegnili. Sicer so šli v uho, ampak je bil to bolj .. rock od leta 2000 naprej. Sicer poslušljiv, ne pa kdo ve kako kvaliteten. Tudi pevec mi ni oddajal tolikšne energije kot kasnejši pevec skupine Snow Patrol. Le-ti so nastopili drugi po vrsti in dodobra segreli stadion, ki se je vedno bolj polnil. Tudi sama sem poznala nekaj komadov, najbolj seveda Chasing Cars in Run pa mislim, da še Crack The Shutters, ki je znan predvsem po tem, da je bil ogromno predvajan po eni od štajerskih komercialnih radijskih postaj. Večino naše družbe so Snow Patrol navdušili, še najbolj nam je bil zanimiv (zraven pevca) basist, ki je imel levo roko v gibsu. Punce smo spraševale zakaj, fantje so poznavalsko odgovarjali, da zaradi tega, ker je pač basist in nima nekega groznega dela. xD

Po pripravah, zvokih MGMT, Davida Bowie-ja ter drugih, so na koncu prišli na oder U2 – bombe večera (povzeto po Eventimovih listkih xD). Množica jim je že prej pripravila val navdušenja, ki se je kakšnih 15 minut valil po vseh tribunah. Interesting. (:

Začeli so z Breathe in nadaljevali z novim albumom, ki se meni ne zdi bog ve kakšna mojstrovina, sicer gre v uho in ga lahko poslušaš .. Ni pa ravno vau. Prvi večji vrhunec večera je bil ob pesmi Beautiful day, ki je množico bolj ali manj popeljala v ekstazo.

Predvsem sem presenečena, da se me je tako dotaknila izvedba pesmi Walk on, ki je bila posvečena voditeljici mjanmarske opozicije Aung San Su Kji, ki je v Burmi že skoraj 14 let v domačem priporu. Bono je vmes imel nekaj moralnih, ki so pač značilne zanj. (:

V top 5 pesmi večera bi uvrstila seveda Beautiful day, Still haven’t found what I’m looking for, Stuck in a moment, With or without you (brez tega pa res ne gre (: ) ter Sunday bloody sunday.

Izjemno sem bila navdušena nad dodatkom pesmi Still haven’t found what I’m looking for – Stand by me. Ker me ta pesem vedno spravi v dobro voljo, ker jo je bilo tako dobro slišati v živo iz Bonovih ust .. (: To je naredilo večer res popoln.

Bilo je torej krasno, konec je bil fenomenalen (cel stadion poln lučk od mobitela itd..), U2 so pač U2 in verjetno vedno bodo. Vsaj trenutno so eden največjih bendov, če ne celo največji rock bend na svetu in ja, tega se še kako zavedajo.

Vse se je izšlo še bolje od pričakovanega. In ja, definitivno bi še rada obiskala njihov koncert kdaj. So eden izmed dveh bendov, ki so kadarkoli v meni v živo sprožili takšne ovacije. Sami superlativi. (:

In vsekakor vsem skupinam štejem v plus, da so se naučili pozdravljati po hrvaško. Ni lepšega .. in ja, Bonovo citiranje je bilo tudi fenomenalno.

Brandon, Brandon, Brandon <3 Uff, očitno predobro zgleda ali kaj jaz vem. In dejstvo, da sem te njegove nogice videla v živo – neprecenljivo!

Killersi so bili hm, presenetljivo razigrani in proti pričakovanjem nad nivojem. V bistvu bi to nekako morala pričakovati, saj so vendar eden večjih bandov današnjega časa, ampak sploh nisem zaradi dejstva, da je Brandon cel čas bolj na miru, da nekako ne zna ustvariti vzdušja. Saj ga je, a Slovenčki so pač bolj podlegli reku Panem et circenses (kruha in iger), saj so to dobili zastonj in poznali samo Human. Drugega pa skoraj nič. Večina ljudi, ki se je najprej rinila v prve vrste, je tam samo stala in vmes čisto malo poskočila. Ne razumem poante nekega brezplačnega koncerta, kjer človek pozna samo eno pesem in pol tam samo stoji. Ne, res je ne.

Drugače pa ja .. bilo mi je všeč. Zelo. Sicer to niso bili Beatsteaks, ki so za mene vsekakor najboljši koncertni band, ampak so bili Killersi, najboljši angleški band iz Amerike. Mogoče so bili prekratki, kakšna priredba bi bila dobrodošla pa še kakšen komad za poslastico. Nasplošno pa je bilo zelo zadovoljivo, prav za znoret in ja, pri Sam’s town sem dejansko dobila solzne oči. V živo so tudi presenetljivo dobri, skoraj tako kot na cd-ju.

Bilo je sproščeno, zadovoljivo .. Publika je pa dejansko bila zanič. Vsaj večinoma.

Popolnoma sem fascinirana. Resnično. Saj sem vedno vedela, da je Antika tisto pravo .. Ampak, da me bo vse skupaj tako močno navdušilo in da mi nič ne bo težko? Ne, to pa ne. In vse je tako spolzelo mimo. Celoten Rim, Vatikan, Kolosej, Forum Romanum .. Vse je prav poletelo mimo.

Dejansko sem v Rimu pozabila na vse skrbi, vse probleme, ki me hudo pestijo, na vse prepire, vse neuslišane simpatije .. Očitno po vseh teh tisočih letih, ko je bil Rim središče sveta tudi danes predstavlja nekakšno zanimivo in popolno celoto. Rim mi je dal več kot sem pričakovala. Dal mi je občutek, da bo tudi današnji čas nekoč cenjen, ovrednoten. Osupnjena sem bila od veličastnosti trga sv. Petra, mogočnosti Koloseja, barv v Sikstinski kapeli .. Ker Rim je nekaj kar te dopolni, ko ga obiščeš.

Sploh pa ne bi omenjala ljudi, ki sem jih tam na novo spoznala, jim začela na novo zaupati in jih imeti še bolj rada. Samo oni so bistvo sveta. Samo oni vedo, da me pesti tisoč stvari, da življenje ni lahko, da kljub vsej moji hiperaktivnosti nisem okej. Da tudi tristo for na dan ne prežene bolečine vstran. Da sem čustveno preveč utrujena in preveč potrebna ljubezni.

Ampak jaz bom okej, vem, da bom. Toliko pa sem ja močna. (:

Vse kar si želim v tem letu je, da bi bili vsi zdravi. To je nekaj najbolj važnega, vse drugo se nekak uredi, samo zdravje je vedno nekaj nepredvidljivega. Upam, da bo vse tako kot mora biti. Nekako nisem pripravljena, da bi se soočila s kakšnimi hujšimi posledicami. Vem, da nihče ne ostane .. Ampak, želje ostajajo želje. (:

Prvič v življenju sem pa razmišljala o novoletnih zaobljubah. Mislim, nimam neke trdne volje in dvomim, da bi se jih lahko držala. Bom se pa v tem letu poskušala več gibati, omejiti spanje popoldne na minimum .. Vsi okoli mene si želijo, da bi se končno naučila kuhati vsaj te osnove. Bom delala na tem XD. Nehala bom gledati bedaste nadaljevanke ala Hannah Montana zato, ker se mi nič drugega ne da. V tem letu bom šla vsaj na en soliden koncert. Predlani (ojoj, tako daleč je že to?) sem doživela nirvano na koncertu od Beatsteaks, Siddhartin maraton je bil tudi fenomenalen. Lani pa sem prav uživala na BFM in kasneje na Piše se leto. Letos upam, da bo tega več. Še vedno si želim na Coldplay.

Vem, da je to čisto offtopic, ampak zadnjič sem razmišljala, da sem se rodila v času kjer ni tako kvalitetne glasbe kot je bila v šestdesetih in sedemdesetih. Ne vem .. je že vse tako zlajnano? Preprosto ni več inspiracije? Všeč so mi Coldplay in podobni in jih nekako smatram za kvalitetno glasbo, ampak ko pa slišim ostali šmorn .. Ne razumem zakaj Cascada cel čas samo prireja, kolikor sem seznanjena je priredila Because the night od Patti Smith, ki je bila veliko boljša v originalu. Pa spet Jessica Simpson, ko je priredila These boots are made for walking itd. Originali so vedno bolj kvalitetni. To je nekako dejstvo. Mogoče pride tu in tam do kakšne izjeme. Ah, vsakemu svoje. (: Spet sem se spomnila na sošolko, ki je rekla, da se s tistimi, ki ne poslušajo metala sploh ne bo družila. Mislim, halo? Zakaj pa ne? Sama nisem navdušenka nad to jugo glasbo in našo narodno zabavno, jo pa posluša eden mojih boljših prijateljev. Celo več je takih .. in guess what? Čisto super shajamo.

No, nazaj k temi. Bolj bom pospravljala in pomagala. Več si bom dala opravka z družino, čeprav pri nekaterih velja, da je žlahta strgana plahta. Ampak .. bratranci me pogrešajo ! In vsi me majo radi. Posledično bom torej večkrat pri Tilenu in Timu. Vzela si bom več časa za Gregeja in Mateja. Konec koncev, zakaj pa ne, če se dobro razumemo? Bomo pač mi držali vez med družinama, če starši nekako ne. Večkrat bom kontaktirala Saro in Nino. Itd.

Bolj bom poskušala biti prijazna. Sicer sarkazmu in cinizmu nič ne manjka. Ampak vem kako je, ko so drugi neprijazni do tebe in se bom držala rekla delaj z drugimi tako kot hočeš, da delajo oni s tabo. Plus tega se bom izogibala šinfanju. Ljudem pa še vedno ne bom govorila nič v obraz. To preprosto ni moj stil. Rajše se oddaljim kot pa jim povem kaj je narobe.

Vam vsem pa srečno, nepozabno, ljubezni polno, noro, enkratno, uspešno in predvsem zdravo leto 2009. In naj bo veliko boljše od leta 2008.

Coldplay – See you soon, ker je preprosto lepa. (:

Huh, 22. december je? Ni videt. Sama sploh nimam občutka, da je december, kaj šele, da bo čez 2 dni božični večer. Na to dejstvo me opominjajo samo te božične melodije .. Do they know it’s christmas time?, All I want for christmas is you .. da sploh ne omenjam Last Christmas, ki me požene takoj, ko ga slišim. Mislim .. moja kolegica je rekla, da je to patetično. Vsako leto da svoje srce drugi in pol se ga ona reši itd. xD Pa kdo hoče to poslušati že ne vem kolko let? V bistvu od takrat, ko je bil George Michael res popularen v tistem duetu Wham. Od takrat smo to vsi primorani poslušati vsak december (če ne že prej), je pa čudno, da mi letos ne gre na živce All I want for Christmas is you. Celo pojem si jo že cel čas. In če smo natančni Jingle Bell Rock si s sošolko po telovadbi obvezno pojeva že od septembra. Ampak .. Ja, tega božičnega vzdušja pa vseeno ni.

Daril seveda nimam, idej še vedno ne .. Spet ne bo nič osebnega. Ker pač nimam časa – star izgovor, ampak tako je. Nasploh bi se morala sedaj učiti geografijo, ker jo jutri pišemo, danes smo pisali latinščino .. V sredo imamo seveda pouk. Vse druge šole imajo neke koncerte/predstave/ celo proste dneve .. Mi pa pouk, ure so sicer skrajšane za 15 min, ampak lani so bile za 20! xD Ni mi všeč no.

Se pa veselim božične večerje, ker je vzdušje super in ker smo res vsi za mizo in ker je moj bratranec čisto preč (“Tina! Kdaj pride božiček?” jaz se seveda odločam, če bi mu povedala, da je to v bistvu mama in mu pol vseeno rečem, da pride ko bo priden) in ker sem jaz še vedno v veselem pričakovanju daril (ja, tipično. Raje prejemam kot dajem.) in ker je .. pač praznično. Božič se še vedno šteje kot družinski praznik. Me je pa mama ravno včeraj označila za antikrista (xD “Hm, ja, ti si pač zdaj v takih letih. Čez nekaj časa pa ti bo všeč, če boš lahko verjela v kaj.” “Pa saj jaz verjamem v ljudi mama. Ni to dovolj? Boljše je verjeti v nekaj za kar vem, da je sigurno živo, kot pa v nekaj, kar posluša celotno človeštvo in rešuje naše tegobe, a jih v bistvu ne itd.”) in ne bom rabila k maši. Kar je tudi dobra stvar. Bom pač končno začela brati Siddharto.

Ni mi pa všeč tista wannabe smreka na stopnišču gimnazije. Ne, poanta je v pravih iglicah, ne pa nevidnih no! xD Plus tega nas imajo za čudne, če se prikažejo neki x ljudje in vidijo samo okraske. Spet nismo okrasili razreda. Gospodarska kriza. xD

Pa vseeno .. čimbolj vesel, srečen, razigran božič, čeprav ne čutim nekega vzdušja. xD

Lažem. Fairytale of New York dela čudeže kot božična pesem. (: The Pogues pa so itak legende.

V bistvu to pišem samo zaradi Maše. Jap, bila sem pofočkana in torej sem primorana, da napišem 7 resnic o sebi. Dvomim, da sem tega sploh sposobna. Ampak .. poskusiti ni greh, a ne? (:

1. Kot je videno sem Tina in sem pripadnik vojne generacije. V bistvu jaz temu pravim, da sem vojni veteran, ker sem bila po mojih izračunih v času, ko so se Slovenci bojevali za to, da bi naredili svojo domovino samostojno, v maminem trebuhu kak teden ali dva. Mama je tekla s trebuhom proti bombi or sth. xD Torej ja .. vojni veteran sem. (NOT!)

2. Taki bolj .. flegmatik sem. Stvari se pač zgodijo, ker se. Razloga ponavadi ne iščem. Boljše je gledati na svet tako, kot pa se cel čas nekaj sekirati .. bo to ali ne bo. Mislim, saj še nisem mela nekih gromozanskih preizkušenj in ja, pred maturo bo tudi mene grabila panika. But still .. strah me je trenutno samo spraševanja pri matematiki, ker tam čisto pregorim. Prof. ima preveliko psihično moč nad nami. Občasno sem tudi optimistka, mislim, da se bo vse enkrat uredilo in da .. pač ja, vse bo okej. Moji nasveti so ponavadi čudni, ampak znam poslušat. Še rajše pa govorim.

3. Prijatelji so mi vse. To je res zlajnano, ampak tako pač je. Brez njih absolutno ne bi bila to kar sem, mogoče bi propadla pod vplivom družbe in začela kaj jaz vem, kaditi itd. Močna vsekakor nisem na takih področjih. Trudim se biti res najboljša, taka kot hočem, da so prijatelji do mene. Ponavadi pa itak ne rata. Preveč pač imam za povedati o drugih in skoraj na vsakem me nekaj moti. Nihče ni popoln. Jaz sem pa daleč daleč od tega. (:

4. Moje ideje so definitivno preveč čudne. Zadnja je bila, da na prvi uvedemo dan objemov in se mi sploh ne zdi napačna. xD Dan si znam popestrit sama .. Zadnje čase sem sama sebi tudi dovolj.

5. Obožujem hrano. Vau Tina, ful fancy .. kdo je pa ne? xD Pač .. uživam v tem ko jem in posledično dosti pojem. Sploh čokolade, ki itak sprošča hormon sreče in podobne stvari.

6. Sem na čase domišljava, preveč zasanjana, agresivna (Primož bi moral vedeti o čem je govora xD), mirovnica, šunjarka nekak ne znam bit, vsaj ne v taki meri kot moje ljube sošolkice in ostal del človeštva, ki ga poznam. Rajše skrbim za riti drugih, namesto, da bi se ukvarjala s položajem svoje. Tipična riba? I guess. Večino časa sem čisto nora, znana po tem, da lahko ure in ure debatiram o ničemer. Obožujem čas, ko samo ležim, poslušam glasbo in berem. Dobrega filma se ne branim. Jokam prevečkrat ob filmih, mogoče pa je to samo posledica takratnega PMS-a? Kdo bi vedel. xD

7. Imam čudne navade. Sunday Bloody Sunday me spominja na lepe stvari npr. Z darili vedno zamujam. Prevečkrat ne razumem poante česa in najpogosteje izrečem: kaj? ha? zakaj? xD Preveč sem otročja. To je resnično zaskrbljujoče, ker se postavim sredi Maribora in če me kakšen dečko po pomoti pogleda, se mu pač predstavim. In že gre hitro dalje .. Ali pa se takim ljudem reče, da so čudni? Mama pravi, da sem v puberteti. Jah, že kakih 6 let. Tak hitro se pa tudi nisem začela razvijat no. xD Velika sem kot Kučan (1. 61 m natančno! xD) in Križaj. Baje no. (:

V bistvu sem naštela veliko več kot pa 7 resnic o sebi in .. ja, še vedno ne vem kje bom za novo leto. (Ja, to je ful problem zaj xD).

Mardy Bum mi je pač všeč in Alex Turner prav tako. Plus tega mi je všeč angleški naglas itd. itd. Tega koncerta se definitivno ne bi branila.

P.S. Gossip Girl, 13. del druge sezone je bil božanski. Prav pripraven za moj PMS. xD

Ta teden je bil res posrečen .. Je bil sicer nek pritisk in dejstvo, da nas čaka šolska pri matematiki, but still .. Mogoče pa je to vpliv decembra? Sovražim, ko imam decembra 2 testa na teden in cel kup spraševanja. To naj bi bil prazničen, vesel mesec, jaz pa se samo učim cel čas. Stavim, da si spet ne bom vzela časa za darila. V bistvu nikoli ne vem komu naj kaj dam. Premalo domišljije verjetno ali pa smo preveč skomercializirani .. To je to po moje, ker ljudje že za miklavža dobivajo ne vem kaj vse. Ni point Miklavža, da obdari pridne otroke s sladkarijami in sadjem? Jaz sem vedno dobivala samo te malenkosti in sem bila vedno tega vesela. Za božič se dobi nekaj večjega. Pa še tisto ni nujno, da mi bo resnično ustrezalo. xD Ker sem pač izbirčna in afna in ne vem kaj vse .. bi rekla moja teta. Če meni ni všeč to roza in zlato sranje tega pač ne bom imela, razumela? In če mi ne bo všeč majčka Tommy Hilfiger je gotovo ne bom imela samo zaradi tega, ker je pač to Tommy. Get it? xD

Z večjim veseljem pač štipendijo porabljam za kavice in čokolade kot pa za oblačila. Okej, okoli ne hodim razcapana; krasno oblečena pa tudi ne. V bistvu se mi zdi patetično, da bi se po hodnikih prve sprehajala v nekih petkah in se, bog ne daj!, še spotaknila ob noge katerega fazana. xD Tega si pa res ne bomo dovolili. Dovolj je bilo, da sem lani nekoga sredi hodnika objela (in ne, ne poznam ga) in da me je objel nazaj. xD Vsi, ki me poznajo so že nekako sprijaznjeni s tem, da se čudne stvari večinoma dogajajo meni. Torej, če boš ob meni, se bo nekaj smešnega gotovo zgodilo meni. To je vsa možna filozofija. xD

Zato sem torej imela zlomljena oba sredinca, zato sem stopila v rdeče vedro polno vode na belih ploščicah itd. itd. xD Take stvari se mi pač dogajajo.

Ta teden sem v bistvu izvedela precej zanimivega:

¤ Vedno sem mislila, da ananas raste na kakem drevesu, ananasovcu. Ampak ne, ananas raste na njivi kot nek krompir. xD

¤ Trapeza ne moreš pravilno narisati, če si podatkov ne izpišeš pravilno. (Nee, res? xD)

¤ Da res ne bom več zrastla, ker rastemo punce samo do začetka pubertete. -.-

¤ Da so predstavitve pri angleščini en bullshit, ker moreš znat vse na pamet.

¤ Tudi Miklavža je prizadela gospodarska kriza, darila je prinesel v plastičnih vrečkah, na njih pa so navodila v francoščini kako zamrzniti kakšno hrano. xD

¤ Mama se hoče dat na facebook. Okej, to ni normalno. xD

¤ Beckhamov parfum resnično smrdi.

¤ Kontrabas čisto sucks in jazz mi nekako ni všeč, ker me vse spominja na tisto zimzeleno Zemlja pleše. Ob 8 komadih mi je blo vse isto.

¤ Čudno je, ko te Sunday Bloody Sunday spominja na nekaj lepega.

¤ S Tadejom ni praktično it v trgovino, ker bo vsepovsod vtakno svoj nos in vsako stvar obrnil na glavo.

¤ Allstarke so kvalitetna obutev tudi ob največjem nalivu. (:

¤ Sredi čiste megle lahko naserješ ljudi, da dejansko vidiš mavrico. xD

¤ Že od nekdaj znano, a vseeno .. Porcije v kantini so premale !! Sama požrem več kot sošolec. Hormonsko neravnovesje?

¤ Aja, Miklavž dejansko mutira. Lani je imel višji glas, letos bolj globokega. xD Ali pa je na svetu več Miklavžev?

¤ Profesor za fiziko je zlat. Sama sem ga tak zmedla, da sploh ni bil ziher kaj smo jemali. Drugič mu lahko rečem, da letos sploh dela nismo obravnavali. xD (opomba: na začetku 2. letnika pri fiziki obravnavaš delo in energije povezane z njim)

¤ Nicolaos pomeni zmagovalec nad ljudstvom. Mogoče pa sveti Miklavž le ni tak nedolžen? xD

¤ Definitivno nimam takšne božanske izgovorjave kot Edith Piaf. Screw it! -.-

¤ Človeško meso ima baje tak okus kot govedina. Malo blažjega. (Brez komentarja.)

¤ Another way to die je božanska. Odlična izvedba Alicie Keys in Jacka Whita.

¤ Totalno obsesijo mi trenutno predstavljajo Coldplay. Chris Martin je pravi cukerček. Nimam pojma zakaj bi ga naj Gwyneth varala. Jaz ga definitivno ne bi.

Chris Martin feat Oasis – Live Forever

Coldplay feat Alicia Keys – Clocks (kemija med njima se prav čuti (: )

Coldplay – Yellow

Ne, trenutno ne maram snega. Mislim, res je krasno, ko pogledaš skozi okno, krasno je, ko spustiš otroško dušo na plano in delaš angelčke .. S sošolko sva to sicer domenjeni. (: In krasno je, ko je božič in je vse belo ter praznično. Sneg mi deluje tak nedolžno, otroško, brezskrbno ..

A vrnimo se v realnost. Ko zapade prvi sneg, se pojavi poledica; po mestu je polno brozge; zimskih čevljev, ki bi mi bili všeč sama ne najdem nikoli – allstarke pa to zimo očitno ne pridejo v poštev. xD Ne, sneg v bistvu ni fajn.

Če smo natančni, sem se na začetku svoje življenjske poti bala snega. V bistvu je zapadel tisto jutro po mojem rojstvu. Čez kako leto pa si nisem upala stopiti na to belo sranje …

Kasneje pa je bilo krasno. Prvi sneg je pomenil dejstvo, da bomo zvečer tlačili “progo” in nato polivali z vodo, da bo naslednji dan, ko bo to zmrznilo, res letelo. Sankali smo se namreč cele popoldneve. Nadležna je bila samo vleka v hrib, a človek se mora znajti – vedno sem bila najmanjša/najmlajša/najbolj nebogljena pa tudi nerodna (xD) in vedno so zraven sank še mene vlekli navzgor. Na vrhu se je vse začelo na novo in že smo drveli v vlakcu, samostojno ali pa smo samo v prvem ovinku popadali s sank. Možnosti je bilo nešteto. Ko smo se sankanja naveličali, je bilo krasno, če smo zgradili kak bunker ali iglu. Bunkerji so nam bili vedno bolj zanimivi, ker je pač bunker taka .. vojaška beseda. Moj profesor slovenščine bi sicer rekel, da je bunker lahko vse kaj drugega kot vojaška utrdba, npr. vrsta obrambne igre pri nogometu; predel vinske kleti, kjer vinogradniki shranjujejo vino za prijatelje; pri hokeju pesek okoli mesta za zamahe (če me spomin še ne zapušča čisto). Potem smo se seveda igrali za družine itd.

Moje navdušenje nad sankanjem se je nadaljevalo še skozi bolj zrela osnovnošolska leta. Za eno novo leto smo se še ob štirih zjutraj sankali. V bistvu smo se sankali skozi celotno Silvestrovo, ob štirih sem se pa ponosno spustila z atejom. Lep začetek novega leta. (:

Vedno bolj ugotavljam, da sem imela res srečno otroštvo. Ni mi bilo sicer najbolj z rožicami postlano (okej Tina, pretiravaš, v bistvu ti je bilo), sem se pa priučila tistih pravih vrednot. Prijateljstvo all the way!

Sneg pa je zame sedaj bolj nujno zlo kot pa veselje. Ampak .. ob tej sagi z globalnim segrevanjem sem vesela, da sem občutila sneg in upam, da še bo. Ostal mi je v spominu prizor iz nadaljevanke Joey (neko nadaljevanje življenja Joeyja iz Prijateljev), ko si je za božič zaželel sneg (sredi Los Angelesa) in njegova srčna dama mu je to organizirala. xD Torej, bodimo veseli, da imamo sneg vseeno.

Sama se ne morem odločiti ali mi je sneg všeč ali ne. Pogledam pa vedno ob prvem snegu, v bistvu vsak december film Love actually, ker je prazničen in ljubezenski in .. Brez tega si decembra v bistvu ne predstavljam več. (:

Vedno bolj me čudi vse kar se dogaja. Gospodarska kriza, ljudje okoli mene, njihova dejanja itd. Ne razumem, da nekdo, ki bi te naj imel rad ali je vsaj tako govoril, ne razume, da ni point v tem, da te ob prvem razočaranju potisne v drek. Potem se pojavi vprašanje: ali sploh razmišlja, da te s tem prizadane? Da te kljub temu, da se ti delaš močnega to potre? Verjetno ne. Nikomur več ne pade na pamet, da imajo tudi drugi čustva. Sama večino časa delam po načelu: kakor želiš, da so drugi do tebe, takšen bodi ti do njih. Priznam, občasno mi je vseeno in se ne potrudim, da bi se kazala v pravi luči, a večino časa sem jaz res jaz. Pa naj se sliši še tako patetično.

Bolj opazujem ljudi, bolj mi ni jasno kaj je z njimi. Vem, da smo si vsi različni, a vendar .. Takšnih razlik naj ne bi bilo. Mogoče pa je to vseeno dobro? Dvomim. Vsi se nenehno spreminjajo, se imajo za nekaj več .. Ne, deklica moja draga, če si tu pa tam nadeneš pas Dolce&Gabbana nisi boljša od mene, če greš včasih v Samsaro nisi boljša od mene, če imaš 4 fante na noč nisi boljša od mene. To ne leti na določeno osebo, ampak je podano zgolj informativno. To se dogaja. Prvič: dol mi visi, če kupujem tam kjer so mi stvari všeč in mi pristojijo in to ni ne vem kakšna dobra trgovina, tudi kakšna espritova majčka se hitro uniči. Drugič: Kraj, kjer se boš res zabaval, je odvisen od ljudi, ki te obkrožajo, ne pa od tega kjer se nahajaš. In če meni bolj ustreza, da grem v lokalno gostilno, grem pač tja. In bom bolj uživala, če bom s tistimi, ki me zabavajo kot pa da se bom pičila asico in stala v Samsari. Tretjič: Hej, zamisli se, kakšen sloves si delaš s tem, da imaš štiri na noč. Verjamem, da ti je to v užitek, ampak .. ali ne bi bilo boljše, da bi obstajal tam samo en fant, ki bi te imel res rad kot pa zgolj 4 bežne avanturice za eno noč, ko bo vsaj enemu udeležencu po tem žal? Hja, tudi to se dogaja. Mogoče pa te prav moška populacija dela tako? Who knows.

In občudujem tiste, ki se ukvarjajo samo z ljubezenskimi problemi. Tudi sama sem znala biti tako patetična, ampak potem se zgodi nekaj, česar res ne bi pričakoval in potem .. bum! Spremeni se ti celotna filozofija in daješ prednost resničnim stvarem. Seveda, kdo ne bi živel v sanjskem svetu? Treba se je pač pripraviti na resničnost, na dogodke, ki se morajo zgoditi. Sama sem imela občutek, da bo vedno ob meni. Potem pa paf.. se ti svet zamaje in se zaveš, da se mu lahko konča življenje v trenutku. Moje življenje me sploh ne skrbi. Verjamem, da je smrt nekaj .. hm, neopisljivega in da tebi ni nič. Pač, nehaš dihati in je to to. Drugim se pa vsaj za trenutek neha vrteti Zemlja. Ne morejo si predstavljati življenja brez tebe, ne morejo načrtovati dneva brez tvoje prisotnosti. Nekateri so brez tebe nič. A se vsi sčasoma navadijo, vedno je prisotno dejstvo, da te več ni, a tudi to počasi zbledi.

Ne, ni mi jasno kaj se dogaja s svetom okoli mene. Ni mi niti jasno kaj se dogaja z mano. Občudujem ljudi, ki uživajo trenutek. Občasno sem sama takšna, a kasneje se vedno zgodi nekaj kar mi to prepreči. Ne, nisem pesimistična. Občasno optimistična, občasno celo flegmatik. Dejansko uživam v tej srednješolski sagi. Všeč mi je, če samo sedim na kaki klopci in se pogovarjam z ljudmi, ki mi res lepšajo življenje .. Všeč mi je, ko z nekom vzpostavim kontakt in me ima za všečen karakter. Pač .. všeč so mi tudi dnevi kadar se ne dogaja kaj zanimivega, kadar čas beži tja v en dan. Ob dobri družbi ni nobeden dan zapravljen.

Se mi pa zdi vse skupaj še vseeno patetično, ko zaokrožimo vse na celoto. Ampak .. vse bo nekega dne okej. Mogoče že jutri. (:

And I’ll wait for you.

Zadnji teden sem čisto odklopljena. Preveč čudnih in nepredvidljivih stvari se mi dogaja in normalno, da nočem, da se še kdaj ponovijo.

You showed me the colours I’d never seen, there was so much we used to share.

Po glavi mi grejo sami čudni scenariji, dejstvo, da se je življenje v naši družini nekako spremenilo. Povezalo nas je vse skupaj. Odnosi že dolgo niso bili tak dobri.. Ampak očitno se more zgodit nekaj čudnega/hudega/žalostnega, da se vse uredi. Nekega dne bo vse super (nekako poskušam verjeti v to, ja) in vsi se bomo imeli radi. Kot si je to John Lennon nekoč predstavljal. In ne bo več vojn, ne bo prepirov, ne bo sosedskih nesoglasij, ne bo emotov, ne bo wannabe gangsterjev .. Pretiravam, vem! xD

You took me places that I’d never been, I close my eyes again and think of you.

Kakorkoli, letošnje leto je prelomno. 1. letnik, sami neljubi dogodki, končno spoznanja komu se lahko zaupa in dejstvo, da se vedno nekje najde delček sorodne duše. :]

I see your voice with every passing day, I see my sister’s laughing face.

Današnji dan je bil dokaj sproščujoč. Totalno ga je polepšala Marie, naš native speaker pri francoščini s svojimi zgodbicami. Preprosto ljubiti moraš njeno mešanico francoščine, angleščine in slovenščine. V življenju se ji resnično dogaja se mi zdi. Ženska je dejansko pogumna, ker je pri svojih tridesetih že nekaj časa v Sloveniji, prej je bila še v Splitu. Jaz pa tu sedim in upam, da se nas bo usmilil in da jutri ne bo spraševal latinščine. Rahlo patetično. -.- In seveda, da ne bo ocenjeval naše strašne odbojke, ki pa me vsaj spravlja v dobro voljo. V naši skupinici znamo 3 koliko toliko igrati in še tisto takrat, ko imamo vse dober dan. xD

I see myself in you, in all those little things you do.

Ne morem rečt, da se mi nič ne dogaja. Nič ne pogrešam, skinla bi samo to uro pa pol, ki jo na dan preživim na avtobusu. -.- To me je dejansko ubija in ne bom več dolgo zdržala, če bom mogla poslušat neko Daro Bubamaro (za mene je to še vedno moški, se opravičujem xD) in večen smeh ogromne jakosti, da ne omenjam vročine v teh pomladno poletnih mesecih. Dddd. In jaz potem za vse to plačujem. -.-

Took you in bed at night, knowin’ that everything’s allright.

Zraven gledam Eurosong, ki me je totalno razočaral. Ko sem bila še majcena, sem vedno in vedno gledla to. To vključuje skakanje po postelji, ko mi je bila pesem všeč ter sestavljanje koreografij. xD Zadnje čase pa je to vedno bolj in bolj skomercializirano. Politika je tu bog in batina. Ko dobimo kruha in iger (ogromnih jošk in neke čudne mešanice predhodnih zmagovalk), smo na konju ali kaj? No shit, Sherlock. Evropa je že na stopnji Američanov. Že dejstvo, da pojeta vsaj dve misici na tej Evroviziji je dokaj kritično, ker res ne verjamem, da bi to bilo neko kakovostno petje. Nimam nič proti naši Rebeki, ampak mi je bila osebno bolj všeč Pojdi z menoj, to pesem pa res lahko vzame samo vrag.

Time slips away so fast, sunny skies get overcast.

In ja, vedno bolj me čudi, ko hodim po totem našem Maribori in gledam, da so na ulicah še same keš pičke/emoti/gangsterji in kaj jaz vem kaj še vse. Aja, točno, fakerji sami. Šit, je Slovenija kot ena manjših dežel še bolj skomercializirana in v riti kot pa druge, večje? Možnosti so seveda ogromne. Vsi se tako ali tako zapiramo še samo v stanovanja, se s prijatelji (oz. bešteki for lajfeka) čujemo še samo po telefonu, msn-ju in podobnih napravicah. To, da se gre dejansko ven, se več ne dogaja. Gledam naš razred, večina je čisto nedružabnih, ki so vedno in res vedno samo doma, na računalniku ali kaj podobnega. Že dobro, če so s tem zadovoljni, ampak vse to ni point tega. Pomlad je, maj je zame najlepši mesec leta, mi pa se jajčkamo okoli in se piflamo? Ja, spet totalno nefer.

I know I can’t be there beside you, I know I can’t be there to guide you, I can’t be there to hold you now.

In ja, to pesem poslušam že kako leto dni in se je nikakor ne morem naveličati. Trenutno pa so v njej skriti vsi moji občutki. Ampak vsi mi pravijo, bodi optimistka. Normalno, da bom. :]